Danes sem naključno po dolgem času naletel na to pesem. Originalna verzija (še boljša kot ta v videu) se mi verjetno še valja nekje po avtu..včasih smo precej prejahali na ta beat:)

V soboto zjutraj sva z bjondo izvedla odličen manever, vrgla kovanc in se zakotalila do Krka. Bilo bi verjetno precej kul, če ne bi naš Matej tam pri Punatu skoraj ročno zategnil, ko je videl vodno vlečnico. We were doomed. Moral sem poskusiti. V soboto sem vzel samo eno urico, tako, samo za probo. Not bad, not bad. Kasneje nas je en model, ki je delal tam in sem ga po neki čudni logiki poznal (zdi se mi da z basketa), napotil do agencije, ki nam je zrihtala apartmajček za eno noč. Pod večer sva se, pametna kot sva, odločila zlezti na en kup kamenja, ki je obetal precej lep razgled. Špikaste drobljive skale, vonj po žajblju, strmo za popeesdit in midva v japonkah. Oh joy. Na vrhu sem z vzklikom “U lej kjr Orel!”pregnal ogromnega ptiča, ki si je plac izbral z istim namenom kot midva. Ni bil lačen in razgled je bil kul. Lepa.

V nedeljo pa akcija. Celodnevna karta za žičnico in mal boljša dila z vezmi. Tabjondasto dete se je kurlo na plaži, jaz pa frčal po vodi. Uspelo mi je toliko napredovati, da sem proti koncu že razmišljal o vožnji čez kickerja. Žal je prevladal  glas razuma in neimetje čelade in zavarovanja. Drugič!

V Laibach sva se vrnila glih v neurje. Cimra je prispevala vlažilno kremo za moj hrbet. Na njem imam odtisnjen negativ rešilnega jopiča na rdeči podlagi.

Danes imam kar hud musklfiber, na enem kolenu pa mi je uspelo tudi rahlo nategniti vezi, ma to so postranske zadeve. V glavi odmeva samo “I want more, I want more!”

Letošnje poletje rula!

a ni kul?

Ja vem ja, ful dober wallpaper. Zadnič so na smashingmagazinu objavili cel kup tapravih.

Življenje na tem koncu planeta je res kul. Tri študentke so se nemoteno koračile in izvajale nekaj podobnega jogi, malo stran od njih, v senčki dreves, je en optimist napel vrv med dve debli in veselo hodil po njej. Za glasbeno spremljavo je skrbelo par zadetkov na afriških bobnih malo višje v gozdičku. Mir parčkov, na random posejanih po zelenih tratah, so motili le občasni vzkliki parih tepcev, ki so metali frizbi, se smejali in kričali:”doooolgaaa!”, “Paazi glaavooo!”, “Aj mona, spet gre na drevu”. To sploh nismo bili mi:) Najprej sva si moj fensi krožnik podajala z bjondko v petkah in z zvitim gležnjem, potem pa se je pridružla še odprava cimrov s peerom in kijem za bejzbol.

Luštno je skakati bos po mehki zeleni travi in optimistično upati, da pasje tortice ne obstajajo. Tale sonček in vse kar pride v kompletu z njim je za poročit.

Jutri pa morje!

Na silvestrovo sva mal debatirala in je rekel, da na prvega januarja pa res ne bo imel težgega treninga.. da bo verjetno šel samo na kakega našega 2 tisočaka (pozabil sem že katerega je omenil)… pač nekaj na izi:D  V življenju tega tipa ni prostora za igračkanje. Svaka čast!

Zadnjih 8 dni sem po 20x na dan kliknil sem. Zanimivo branje.

Moj cimer je pravkar v La Pazu v Boliviji, nekje na 2/3 poti svoje poti s kolesom po Južni Ameriki. Zaenkrat je za njim približno 3000km kolesarjenja. Iz južnega dela Čila, prek Argentine gor v Bolivijo. Cilj je mesto Lima v sosednjem Peruju.

Zdaj je pred njim zloglasna Cesta Smrti.

Matr ej, kako mi je žal, da nisem šel z njim!

FORZA NEJC!

Budno spremljam tudi Robiča in njegovo grizenje kilometrov po severni Ameriki. Letos izgleda, kot da vozi turistično furo. Kot za šalo ubiva zasledovalce. Care

Zdej pa še nekaj za učke…