Glej glej…

Petk in viličarji na prešercu so bli resno dosadni, tako da smo šli zgodej spat. Sub-sub sm odjebu in baje neč zamudu.

V soboto zjutraj sva z bjondo izvedla odličen manever, vrgla kovanc in se zakotalila do Krka. Bilo bi verjetno precej kul, če ne bi naš Matej tam pri Punatu skoraj ročno zategnil, ko je videl vodno vlečnico. We were doomed. Moral sem poskusiti. V soboto sem vzel samo eno urico, tako, samo za probo. Not bad, not bad. Kasneje nas je en model, ki je delal tam in sem ga po neki čudni logiki poznal (zdi se mi da z basketa), napotil do agencije, ki nam je zrihtala apartmajček za eno noč. Pod večer sva se, pametna kot sva, odločila zlezti na en kup kamenja, ki je obetal precej lep razgled. Špikaste drobljive skale, vonj po žajblju, strmo za popeesdit in midva v japonkah. Oh joy. Na vrhu sem z vzklikom “U lej kjr Orel!”pregnal ogromnega ptiča, ki si je plac izbral z istim namenom kot midva. Ni bil lačen in razgled je bil kul. Lepa.

V nedeljo pa akcija. Celodnevna karta za žičnico in mal boljša dila z vezmi. Tabjondasto dete se je kurlo na plaži, jaz pa frčal po vodi. Uspelo mi je toliko napredovati, da sem proti koncu že razmišljal o vožnji čez kickerja. Žal je prevladal  glas razuma in neimetje čelade in zavarovanja. Drugič!

V Laibach sva se vrnila glih v neurje. Cimra je prispevala vlažilno kremo za moj hrbet. Na njem imam odtisnjen negativ rešilnega jopiča na rdeči podlagi.

Danes imam kar hud musklfiber, na enem kolenu pa mi je uspelo tudi rahlo nategniti vezi, ma to so postranske zadeve. V glavi odmeva samo “I want more, I want more!”

Letošnje poletje rula!

Nekje globoko skrit v 8bitni sceni se skriva model z imenom Andy Duracell. Svojo skreganost s svetom izraža z baterijo bobnov, trigger mašino in synthesizerjem. Glasba se sliši nekako kot Atari meets breakcore. Kot, da bi 20 let staro konzolo med delovanjem vrgel po stopnicah.

A še koga muzika v drugem videu spominja na Muse?

Njene noge lahko prestopijo tudi najdaljši ponedeljek.

…za lahkonoč :)

Zadnje čase sem se precej pritoževal nad manjkom nove dobre glasbe. Tako sem bil primoran za poslušanje v avtu iz praha izbrskati mal starejše albume. Največ so se vrteli The Sounds - Dying to say this to you, Pearl Jam- Pearl Jam in Puscifer - V is for Vagina…. zjutraj na poti v službo pa fakin radio Antena (Pirko je car:D). S tem, ko rečem “starejši albumi” mislim na starejše od enega leta.

Pol pa pride mimo Češnja Porednica in meni nič, tebi nič butne ven link na Meto Kritič. Spenkju veri mač! Zdaj lahko z veseljem povem, da že 3 dni neprekinjeno rolam album Burial - Untrue. Zloadal sem si polovico tiste top lestvice (druga polovica je že bila na disku) in par albumov je res dobrih. Burial je prav ustvarjen za wannabe depresivne, meglene, sive in mrzle decembre. Na last.fm-u je taggan kot dubstep. Pojma nimam kaj naj bi bilo to, vem samo, da se mi noro dopade.

Pred šestimi sekundami sem - ravno ko sem hotel napisati, da ne izhajajo več - ugotovil, da je letos izšlo 10 številk kompilacije Alternative Times. Ker jih ni bilo na filemp3.org, sem sklepal, da ne izhajajo več. Well…se že pretaka:) AT je bil včasih moj najboljši vir nove glasbe. V bistvu sem več ali manj vse “nekomercialne” bande odkril prek njih. Če kdo rabi, mu lahko posodim dvd s skoraj vsemi dosedanjimi številkami.

Bajdwej, danes je Maruša postala uradno polnoletna. Za kazen, ker sem seveda pozabil, si stresam sol v oči. No ja, za tiste, ki me poznajo, to verjetno ni prav nič pretresljivega:)

Šuška, vse najboljše, lubčka dobiš ob priliki:)

Aja, res je, ime bloga sem spremenil. moj meneđer je tako zahteval:)

Po zadnjem mačku, ki je tragično umrl že eni dve leti nazaj, so se naše ženske odločile, da nočemo več imeti mačk pri hiši. To je bil hud udarec zame, ker sem bil mačk od vedno navajen in sem med vikendi vedno imel kompanjona za gledanje televizje, jutranje bujenje ali pa čisto preprost fajt.

Ko sem bil mlajši so eni mački šli kot po tekočem traku. Enkrat steklina (jp, Kras je taprava divjina), drugič pride sosed pozvonit, da je, če se ne moti, povozil našega mačka in ga potem za vsak slučaj še z lopato usekal po glavi, da je dokončno crknil in da maaajkemi ni on kriv, ampak se mu je maček nastavil. To je bil Jaka the najjači mačk ewah. Na vrhu ušes je imel take čopke kot ris in okoliški psi so se mu samo vljudno priklanjali, mački so se začeli trest že, če so ga videli, muce pa so kr ritemsko hodile k njemu. No, sosed je kruto končal njegovo dominacijo, na vrhuncu kariere. Potem smo imeli Mikija, ki se je lepega dne odločil, da ma raje sosede kot nas in ni več prišel domov, a ga še zdaj kdaj vidimo, ko pride na špancir mimo. Precej let je že od tega, a še vedno grdo gledamo tiste sosede, a kako ne bi, če so nam pa prasci mačka ukradli!!

Za njim smo si omislili Tigra:

To je bil mačk in pol, točno je vedel kdaj je vikend in kdaj sem jaz doma. Mi je prišel navsezgodaj potrkati na okno… tako nežno…točno je vedel, da sem bil tudi jaz celo noč zunaj in bom mu bom odprl le, če bo res vztrajno mjavkal. Še napol pjen in u ibr tečen sem ga moral nahraniti in mu spucati tace, šele potem je bil tako zadovoljen in zadovoljén, da je odspal še eno rundo do kosila z mano. No, en dan pa pokliče en tretji sosed in pravi, da se mu zdi, da je videl našega mačka ob cesti, že rahlo trdega, a na srečo v enem kosu…spet bližje srečanje tretje vrste z neznanim vozečim predmetom… well, to je bila kaplja čez rob. Po tem dogodku je bilo razglašeno, da je pri naši hiši konec ere mačk. Takrat enkrat se je tamala želva že toliko razbacala, da je lahko sama lomastila po stanovanju in sožitje mačk in želv baje ni mogoče.

Minili sta dve leti in par dni nazaj je tip od sestre v enem skednju v -mensezdi- Slovenski vasi pr Pivki srečal tega malga modela in ga brez vprašati prinesel domov. Fenomenalna poteza. Sicer ima že približno dva meseca, a je po mojem strokovnem mnenju še vedno primerno star za adaptacijo na hišno življenje in maltretiranje v mojih rokah:) Mačk mora biti do konca scrtan, ne pa stroj za lov miši, ki se boji ljudi.

Ženske pravijo, da ne bo šel po vojaški poti svojih predhodnikov, zato mu bomo odrezali jajca. To ga bo verjetno naredilo v najboj len povštrček za družbo ob gledanju televizije in klikanju po računalniku, a konc koncu to ni prav nič napačno.. vsaj ne bo cel krvav hodil domov.

Mal je še dilema okrog imena. Jaz lobiram za ime Hiro (Nakamura), po največjemu carju v seriji Heroes. Druga varianta je pa Kowalsky, po unem pingvinu z Madagascarja. Ženskam še najbolj diši ime Rocky Balboa (tudi moj predlog) in to se bo verjetno obdržalo. Če da kdo hitro še kak dober predlog, ga bomo morda upoštevali. Aja, predlagal sem tudi ime Danilo, po našem tanovem preCedniku, a se je vsem zdelo, da sem že rahlo prekoračil mejo.

No, sporočilo te basni je, da sem spet zelo zelo vesel, da imamo mačka pri hiši, čeprav smo trenutno skregana, ker se mi je prasc zjutraj posral in poscal direkt na sredino pojsle.

Mal bom še poiskal in prilepil slike tastarih mačkov, ker vem da morajo biti nekje.

šalom!

Mwahaha, en mojih najljubših junakov in vzornikov Bender (na vrhu je še vedno Homer) se je vrnil na naše mlinčke. Jokali smo, ko so ukinili Futuramo in jokamo, ko nam jo vračajo. Čeprav ne bo serije, ampak načrtovano samo štirje filmi, sem zadovoljen. Danes se je film pojavil na travnikih in čez kako urco bo že na varnem pri meni.

Plot gre tako: Ekipa Planet Expressa se trudi rešiti svet pred nudističnimi vesoljskimi internetnimi prevaranti, ki spravijo Benderja pod svojo kontrolo in ga pošljejo v preteklost, da bi ukradel največje zaklade sveta. Skrivnost časovnega potovanja je vtetovirana na Fryevo rit, Leela najde svojo pravo ljubezen in Fry spozna grozno skrivnost o vsodi in svoji riti.

yeah!

Zadnjih pet do deset minut mi srce šopa na 180 obratih, pred očmi se mi megli, spodnja čeljust sloni na pisalni mizi in jezik mrtvo leži na tipkovnici. Če hočeš razumeti moje počutje moraš biti ali dec ali pa dyke, drugače nima smisla, verjami.

I’m hopeless, priznam

Med moje vsakodnevne svete obrede spada, poleg raznih neomembe vrednih stvari, tudi obisk velecenjene in najbolj spoštovane strani daleč na okoli. Govorim seveda o HUDIH BEJBAH. Danes je zgleda praznik. Na prvi strani so me pričakali Victoria’s secret angelčki. Gremo po vrsti: Alessandra Ambrosio, Selita Ebanks, Izabel Goulart, Miranda Kerr, Karolina Kurkova in moja najljubša Adriana Lima.

Jaz resno ne vem kje delajo take ženske… enkrat sem pisal o nekih novoletnih željah ane. No, evo taglavne. Rabim 5 min z njimi. Glih dvakrat bi lahko vsako požgečkal :D (kaj se smeješ, me zanima koliko časa bi ti zdržal ob takih bejbah!!! ..jaz sem realist pri takih stvareh :) )

no eniwej.. grem raje k fotkam

prijetno slinjenje želim… btw.. če jim klikneš na ritke, bo slika ful zrastla…

na hud.ebej.be je še precej več slik, sam za moje srce so še te tri preveč…

aja, komad mesca: bloc party - flux …ful me spominja na komercjalo z devetdesetih …i’m a barbie girl pa to.. :D

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstal v nedeljo že ob pol osmih, ampak danes se je splačalo. Kot sem že včeraj pisal, je bila danes glavna regata Barcolane. Po zboru in hitrem kofetku smo se zapeljali čez mejo do Proseka, parkirali blizu obeliska (to je tista fancy cerkev nad Miramarom) in si poiskali lep plac z razgledom nad celim zalivom.

Sonček je bil, burja tudi, a zeblo je samo v rit, ker smo sedeli na kamenju. No potem smo čakali in še mal čakali in se lepo martinčkali. Nobenemu se ni sanjalo, da je štart regate prestavljen, a po kaosu na morju se nam je zdelo da nekaj ne štima.

Ko smo malo pred enajsto že skoraj obupali in spokali domov, so jadrnice le začele pluti za štartno črto, ki bi na zgornji fotki zgledala kot diagonala od levo spodej do desno zgoraj. Barke so se postavile v spodnji trikotnik in niti približno mi ni jasno kako so se znajdli v tisti gužvi. Nekje sem prebral, da je bilo na regati 1.831 plovil, od tega 22 supermaxijev, ki so najbolj zanimivi. Ob enajstih je zagrmelo s topov in še preden smo uspeli pogruntati kdo je kdo, je bila Alfa Romeo 2 že v precejšnji prednosti. Naša Maxi Jena niti približno ni mogla konkurirati. Po obratu na prvi boji pri Debelem Rtiču je imela Alfa že kakih 200m prednosti pred najbližjo konkurenco, na drugi (ali tretji) boji pri Miramaru pa je bila prednost gotovo že kilometer. Maxi Jena je mimo prve boje prišla na četrtem mestu, a se je pozneje prebila na tradicionalno drugo. Na tretjem mestu pa so pristali še eni naši z barko Esimit-Europa. Čestitke za dvojne stopničke.

levo je MaxiJena, desno Alfa Romeo 2 

Dol v Trstu smo si potem še ogledali parkirane maxi jadrnice in od vseh naporov ratali über lačni, tako da smo kar hitro zbežali nazaj v domače kraje na tapravo pizzo. Zdaj jem še zadnjo četrtino, ki sem jo pametno zavil:) Slike z gsmja so preslabe za objavo, zato jih niti ne bom lepil. Bom ju3 dodal tiste s fotoaparata. Se pa splača pokukati še k Điđitki, k stricu Akvariju, pa tudi tale model ima galerijo.

l8rz biotchiz!

Po kakem letu strašnih naporov — vsake 2 meseca sem namreč šel v Konzorcij vprašati, če so jo že dobili — sem v roke dobil The Colour of Magic, prvo knjigo iz serije Discworld. 10€ za bogatstvo iz kartona, papirja in mal črnila.

Discworld je serija komičnih fantazijskih romanov Angleškega avtorja Terryja Pratchetta. Dogaja se na Discworldu, pizzi podobnem svetu balansiranemu na hrbtih štirih slonov, ki stojijho na hrbtu ogromne želve (spol neznan), ki plava nekje po vesolju. Zgodbe so pogosto parodije na “resne” fantazijske pisce, paralele pa vlečejo tudi z ljudsko mitologijo, folkloro ter pravljicami. Napisana je kot nekakšno zrcalo našega sveta, tko da se veliko večino tematike brez problema preslika v naš svet in naše dogodke. Douglas Adams je za ZF naredil isto, kot za fantasy dela Terry Pratchett.

Do danes je objavljenih 36 knjig, vse se pa začne pri ‘moji’ The colour of magic (1983). Aja… leta nekajindevetdeset je na PCje prišla tudi istoimenska pustolovščina Discworld. Če je kak geek med tistimi tremi, ki to berete, jo je verjetno igral.

Opis zgodbe sem si sposodil pri Tanatie-u (en model, ki je včasih kdaj prišel pogledati, na siolov forum), ker je naredil obnovo za čisto petko. :)

The color of magic nam predstavi nesposobnega čarovnika Rincewinda (ki se ne more naučiti niti najosnovnejših čarovnij, ker je kot mlad študent pogledal v največjo čarobno knjigo Octavo in se mu je v možgane zažgala ena izmed osmih najmogočnejših čarovnij. Sicer nihče ne ve kaj čarovnija dela, je pa knjigo na Disku pozabil baje sam stvarnik) in prvega turista na Disku, štiriočesnega TwoFlowerja, ki prihaja iz bogatega Counterweight kontinenta in je prisel v mesto pogledat zanimivosti. Twoflower je prepričan, da se njemu ne more zgoditi nič slabega, ker on sam nikomur noče nič slabega in konec koncev vedno samo opazuje pretepe, zmaje ipd. Rincewind dobi nalogo postati turistični vodič Twoflowerju, ki je Diskova verzija japončka s fotoaparatom (fotoaparat je seveda naprava, ki ima v sebi malega demona, ki v trenutku nariše vse kar vidi. ker nima domisljije se ne zna zlagati). Zgodba se začne v največjem mestu na Disku, Ankh-Morporku in to mesto že na začetku začne goreti, ker Twoflower meščanom predstavi idejo požarnega zavarovanja. Ko tako bežita v spremstvu Twoflowerjeve prtljage (luggage - škatla iz posebnega magičnega lesa, ki ni samo inteligentna ampak zlobno inteligentna. Ima na stotine nogic in lastniku sledi tudi v najgloblje brezne pekla in ob tem poje hudiča, če je treba. Ob vsem tem pa ti se vedno postreže s sveže zlikanim perilom z vonjem po limeti), zvemo, da sta le kmeta na veliki šahovnici Diskovih neštetih bogov (oz. bi bila šahovnica, če bi bogovi znali igrati šah, ampak ga ne ker jih naceloma taksne človeske stvari ne zanimajo in so nasploh po večini preneumni, da bi ga dojeli). Konec knjige nas pusti viseti v zraku (dobesedno), ko Rincewind in Twoflower padeta z roba diska in zgodba se nadaljuje v drugi knjigi The light fantastic.

Obstaja tudi baje ful dober slovenski prevod, o katerem je enkrat pisal Pižama. Pohvalno, a jaz se raje držim izvirnika.

No grem mal brat, pol pa bo treba v akcijo, ker za večrjo kuham jurčke! :)

Nek model je odkril, da se v novem Google Earthu (zastonj ga dobiš tukaj) skriva odličen bombonček. Prek svojega domačega kurnika in okolice namreč lahko letimo s pravim pravcatim letalom. Ko smo enkrat v programu, pritisnemo shift+ctrl+a in odprlo se nam bo okno z izbiro letala in letališča. Letimo lahko z lovcem F16, ter z majhnim letalom SR22. Slednji je dobra izbira za ogledovanje okolice, z F16 pa lahko naredimo en lep round trip.

Komande so precej občutljive, tako da je potrebno kar nekaj privajanja.  Vse kar ti je treba na začetku znati je to, da pred vzletom držimo na tipko pageup (throttle) in zletimo. Smerne tipke so za navigacijo po zraku, ostale komande pa so razložene tukaj.

Pravkar sem naredil en panoramski let nad alpami in bil čisto impresioniran. Splača se poskusiti:)