Včasih kaka nesreča pride prav. Moja razsuta rama je bila zelo dober izgovor za zlet na lepše. In smo izkoristli. Zelo.
Takoj po sobotnem kosilu smo leteli v Portorož na Internautico. Cilj je bil izbrati eno barko za malo manj kot 500k€. Več si žal trenutno ne morem privoščiti, ker sem letos kupil že sončna očala in en par kratkih majc. Moje noge bosééé, so stopile na dve jahti. Eno nam je razkazala Tina s tanovim frufrujem (kaj je zdej s to epidemijo frufrujev?), tadrugo pa ena tudi dokaj opasna črnica (noge do tal in vse kar spada zraven). Sprobal sem pojslo v master bedroomu, na premcu pa I’m the king of the world finto s Titanika. Anbefakilivrbl… če ti ostaja kak miljončk evrov in ga nameravaš vržt stran, ga vrži v barko. Predlagam bilo kako jadrnico alpa enga Sunseekerja. Rok dobave je cca 4 mesce tako, da pohiti!
vir fotke
Eniwej, ob 6h je bila v Kopru že rokometna tekma Cimos Koper - Gorenje Velenje, zato smo morali precej na hitro spičti proč s sejma. Tekma je bila totalno živčna, navijači pa super. Ne vem, če sem že gledal bolj glasno tekmo v Bonifiki. Cimos je zasluženo nabil Gorenje, pa še Sarko je na koncu ubranil eno sedemmetrovko. Zmaga pomeni, da je Cimos najmanj drugi in da bomo drugo sezono spet gledali tekme Lige prvakov v Kopru… pa Celje nabijemo ta teden in bomo še državni prvaki!
Nedelja je bla pa razred zase. Stari me je sam čudno gledal, ko sem se že ob šestih in pol zjutraj narisal v kuhinji. Jebiga, sam mal čez sedmo smo že štartali na Pohorje, kjer se je odvijala tekma svetovnega pokala v Downhillu. Na prizorišču smo izbrali še najbolj pametno taktiko: na vrh unga kuclja smo se pustili zategniti gondoli, pot dol pa je vodila ob progi peš v primerni gorski obutvi (powered by Vans™). Kapo dol pred eno punčko s fotoaparatom, ki je naredila isto pot kot mi - sam v japonkah:)
Ta fotka je z Barbzinga fotkiča, unih fensi fotk s Perotovga tapoceni aparata žal še nimam.
O tekmovalcih sploh nima smisla izgubljati besed. Kolesca v glavi večine so itak iztirjena zaradi udarcev. S polnim gasom so leteli čez največje skale in kot za šalo slalomirali med drevesi. Šele ko v živo vidiš to štalo, ti postane jasno, zakaj so njihova kolesa vredna po par tisoč evrov. Baje bomo šli en vikend tudi mi sprobati to progo z rentanimi bajki, sam v suuuper-sloooowmotionu. Me prav zanima kako zgleda ta norost v prvi osebi:)
Videli smo tudi par padcev… fantje zelo radi objemajo drevesa… toliko treehuggerjev še nisem videl na kupu. Najhujši je bil polet tipa, ki je hotel peljati mimo lesene skakalnice, a ga je odneslo in je s pedalom prijel ob njen rob. Sledila je salta po zraku in eleganten padec lepo na hrbet na skale in korenine. Kako sekundo je ležal, se dvignil, pogledal okoli sebe kaj se dogaja in že stekel za kolesom in gas naprej…. mi pa sam odprtih ust gledali. En glodalec je vse ujel na kamerco, zato upam, da se bo posnetek pojavil na jutubi.
Vikend sem zaključil poln norih vtisov, klopov in brez keša, kakor se spodobi. Pa rezervoarje z energijo sem dopolnil do roba tako, da smo zdej okej.
šalom!
