Glej glej…

Petk in viličarji na prešercu so bli resno dosadni, tako da smo šli zgodej spat. Sub-sub sm odjebu in baje neč zamudu.

V soboto zjutraj sva z bjondo izvedla odličen manever, vrgla kovanc in se zakotalila do Krka. Bilo bi verjetno precej kul, če ne bi naš Matej tam pri Punatu skoraj ročno zategnil, ko je videl vodno vlečnico. We were doomed. Moral sem poskusiti. V soboto sem vzel samo eno urico, tako, samo za probo. Not bad, not bad. Kasneje nas je en model, ki je delal tam in sem ga po neki čudni logiki poznal (zdi se mi da z basketa), napotil do agencije, ki nam je zrihtala apartmajček za eno noč. Pod večer sva se, pametna kot sva, odločila zlezti na en kup kamenja, ki je obetal precej lep razgled. Špikaste drobljive skale, vonj po žajblju, strmo za popeesdit in midva v japonkah. Oh joy. Na vrhu sem z vzklikom “U lej kjr Orel!”pregnal ogromnega ptiča, ki si je plac izbral z istim namenom kot midva. Ni bil lačen in razgled je bil kul. Lepa.

V nedeljo pa akcija. Celodnevna karta za žičnico in mal boljša dila z vezmi. Tabjondasto dete se je kurlo na plaži, jaz pa frčal po vodi. Uspelo mi je toliko napredovati, da sem proti koncu že razmišljal o vožnji čez kickerja. Žal je prevladal  glas razuma in neimetje čelade in zavarovanja. Drugič!

V Laibach sva se vrnila glih v neurje. Cimra je prispevala vlažilno kremo za moj hrbet. Na njem imam odtisnjen negativ rešilnega jopiča na rdeči podlagi.

Danes imam kar hud musklfiber, na enem kolenu pa mi je uspelo tudi rahlo nategniti vezi, ma to so postranske zadeve. V glavi odmeva samo “I want more, I want more!”

Letošnje poletje rula!