Pravkar sem poslal mejl samemu sebi čez 10 let... Ideja je prišla z Betkine strani. Najprej se zdi smešno, a potem, ko se lotiš pisat, rata kar sumljivo. V bistvu sem spisal krajši roman, kjer sem napisal, kaj vse upam, da sem dosegel in da naj se pretepem, če še nisem. Do sebe je lepo biti neizprosen. Pa lepo sem pustil pozdravit svojo ženo in otroke. Naročil sem si še, naj počekiram, kaj se dogaja s parmi ljudmi, za katere res upam, da so mi ostali blizu.
V bistvu me martra firbec, če bom takrat sploh še živ. Kar logično je, da je to vprašljivo. Lahko Mars napade in mi zmanjka metkov al kej takega….
Tisti Matej, ki bo takrat to prebral, se bo držal za glavo in si mislil:”Cepec, niti veš ne koliko stvari si uspel zajebat v teh letih! Ko bi ti le lahko vrgel kamen v glavo skozi eno random črvjo luknjo!” Ali pa si bo bolj milosten in bo rekel:”Ma sej nisi tak buksl, kot si mislil, da si….sam mal bi se pa res lahko prej zresnil.”
Pol me zanima še par bolj levih stvari. Recimo, če mi je uspelo toliko zaobvladat plavanje, da se nisem vsakič na pol utopil. Plavanje je nareč trenutno moj mission imposible….po defaultu sem nesposoben. Človek misli, da zna plavati že, če je ploven. Rrraajt. Brez počitka mi ne rata preplavati več kot 2 dolžine…neki resno ne štima.
A če bo ‘on’ dal “reply” bom dobil mejl zdaj nazaj?:)
No, na koncu se je končalo tako, da sem po nesreči kliknil gumb ‘back’ na miški in vse zbrisal. Potem se mi seveda ni dalo še enkrat čarati vsega in sem sam napisal, da sej itak dobro vem, kaj sem hotel in da nej se pač mal spomnim:D
Mal sem zmedeno vse to napisal.. ma nima veze, dolg dan je za mano. Glavno je, da gremo jutri za par dni šmrkat (mam nov bord:P). Za konec pa bom uporabil še en Cankrajev nasvet:,,,,,,,,,,,,,,,,
