Glej glej…

Jutro je in še vedno sem popolnoma poklapan… včeraj je malo manjkalo, da bi jokal - resno, tekmo sem začel gledati na kavču, na koncu pa sem sedel na tleh, pol metra pred televizijo in z obupanim obrazom gledal propad. Podoben občutek, kot če te razočara oseba, ki jo res spoštuješ ali ljubiš. Skenslal sem cel kup klicev na telefonu in samo sedel pred ugasnjeno televizijo. Še zdaj se počutim, kot da bi me povozil valjar, ne poznam se takšnega.

Fora pa je, da je cilj, ki smo si ga zadali pred prvenstvom - to je uvrstitev na kvalifikacijski turnir za Olimpijske igre - realno dosegljiv (kot je bila včeraj medalja—jebiga) in še pred nami. Save the cheerleader, save the world. Kakor se ona zaceli, se morajo zdaj naši fantje. Ta poraz je treba odmisliti in se osredotočiti na naslednjo tekmo. 5 mesto je mogoče, ampak le s predano igro. Upam, da imajo naši košarkaši še dovolj moči.

Kljub poplavi podobnih objav sem moral to napisati, bolj za svoj dnevnik, kot za koga drugega.

edit: Napisano po četrtfinalni tekmi na evropskem prvenstvu v basketu proti Grkom, ko v zadnjih petih minutah zafurali vse kar se zafurat da. Na koncu osvojili sedmo mesto.