Glej glej…

Melanholija obupa Sredi kaosa Iskati izhod In slutiti Da ni rešitve

Pizda ej, fora je, da se niti približno ne počutim depresivnega…sam komad je pa kul. Danes sem bil v tisti fakin luknji na vrhu mesta imenovani Global in ugotavljal, da je tako brezvezen, da mi kaj kmalu vzbudi refleks zehanja. Mogoče je kriva odsotnost bilokatere snovi, ki se rima na koka, koke, koki, koko. V dobro voljo me je spravila edino ena čist prehuda šubidu bjonda in Mojito. Aaaaaaaaah Mojito. Mojito rulz. Če se prav poznam, me zdaj en lep čas ne bo nazaj tja. Se lepše počutim v KMŠ beznici :) Ok, lažem, za vsak slučaj bom šel še eno sredo tja… za vsak slučaj… mogoče bo lepše. Jp jp, za kmš bo zdaj tapravi cajt! Bomo šli tradicionalno podpirat šank in podirat.

Media player trdi, da sem pri volji za strica po imenu Benoit Pioulard in njegov album Précis. Well, pa naj mu bo… gremo skozi. Žajbl… to še ne pomeni, da mi je všeč:)) tečen je za popeeeesdit:)

Spat al ne spat?

Po kakem letu strašnih naporov — vsake 2 meseca sem namreč šel v Konzorcij vprašati, če so jo že dobili — sem v roke dobil The Colour of Magic, prvo knjigo iz serije Discworld. 10€ za bogatstvo iz kartona, papirja in mal črnila.

Discworld je serija komičnih fantazijskih romanov Angleškega avtorja Terryja Pratchetta. Dogaja se na Discworldu, pizzi podobnem svetu balansiranemu na hrbtih štirih slonov, ki stojijho na hrbtu ogromne želve (spol neznan), ki plava nekje po vesolju. Zgodbe so pogosto parodije na “resne” fantazijske pisce, paralele pa vlečejo tudi z ljudsko mitologijo, folkloro ter pravljicami. Napisana je kot nekakšno zrcalo našega sveta, tko da se veliko večino tematike brez problema preslika v naš svet in naše dogodke. Douglas Adams je za ZF naredil isto, kot za fantasy dela Terry Pratchett.

Do danes je objavljenih 36 knjig, vse se pa začne pri ‘moji’ The colour of magic (1983). Aja… leta nekajindevetdeset je na PCje prišla tudi istoimenska pustolovščina Discworld. Če je kak geek med tistimi tremi, ki to berete, jo je verjetno igral.

Opis zgodbe sem si sposodil pri Tanatie-u (en model, ki je včasih kdaj prišel pogledati, na siolov forum), ker je naredil obnovo za čisto petko. :)

The color of magic nam predstavi nesposobnega čarovnika Rincewinda (ki se ne more naučiti niti najosnovnejših čarovnij, ker je kot mlad študent pogledal v največjo čarobno knjigo Octavo in se mu je v možgane zažgala ena izmed osmih najmogočnejših čarovnij. Sicer nihče ne ve kaj čarovnija dela, je pa knjigo na Disku pozabil baje sam stvarnik) in prvega turista na Disku, štiriočesnega TwoFlowerja, ki prihaja iz bogatega Counterweight kontinenta in je prisel v mesto pogledat zanimivosti. Twoflower je prepričan, da se njemu ne more zgoditi nič slabega, ker on sam nikomur noče nič slabega in konec koncev vedno samo opazuje pretepe, zmaje ipd. Rincewind dobi nalogo postati turistični vodič Twoflowerju, ki je Diskova verzija japončka s fotoaparatom (fotoaparat je seveda naprava, ki ima v sebi malega demona, ki v trenutku nariše vse kar vidi. ker nima domisljije se ne zna zlagati). Zgodba se začne v največjem mestu na Disku, Ankh-Morporku in to mesto že na začetku začne goreti, ker Twoflower meščanom predstavi idejo požarnega zavarovanja. Ko tako bežita v spremstvu Twoflowerjeve prtljage (luggage – škatla iz posebnega magičnega lesa, ki ni samo inteligentna ampak zlobno inteligentna. Ima na stotine nogic in lastniku sledi tudi v najgloblje brezne pekla in ob tem poje hudiča, če je treba. Ob vsem tem pa ti se vedno postreže s sveže zlikanim perilom z vonjem po limeti), zvemo, da sta le kmeta na veliki šahovnici Diskovih neštetih bogov (oz. bi bila šahovnica, če bi bogovi znali igrati šah, ampak ga ne ker jih naceloma taksne človeske stvari ne zanimajo in so nasploh po večini preneumni, da bi ga dojeli). Konec knjige nas pusti viseti v zraku (dobesedno), ko Rincewind in Twoflower padeta z roba diska in zgodba se nadaljuje v drugi knjigi The light fantastic.

Obstaja tudi baje ful dober slovenski prevod, o katerem je enkrat pisal Pižama. Pohvalno, a jaz se raje držim izvirnika.

No grem mal brat, pol pa bo treba v akcijo, ker za večrjo kuham jurčke! :)

Zdi se mi, da je WTA v portorožu en lepših športnih dogodkov v Sloveniji. Letos je bila že tretja ponovitev in že spisek tekmovalk je obetal dober tenis.

V četrtek sem imel še ob 14h izpit v ljubljani, na hitro nekaj spisal in hitro letel v Portorož, kjer sem ulovil drugo polovico tekme Srebotnik (SLO/4) : Shaugnessy (USA) 6-2, 6-0, v kateri je Katarinca suvereno nabrisala Američanko. Na isti dan je bila še tekma Dulko (ARG/7) : Vesnina (RUS) 7-6 (3), 6-1. Navijali smo za Dulkovo, ker jo je lepo gledati… dolge noge pa to:)

Na sliki je Dulko, ljubkovalno Lulka.

V petek in soboto si nisem ogledal nobene tekme, ker nisem imel časa. Baje je bil polfinale med Dulkovo in Srebotnikovo precej zanimiv, če ne drugače vsaj po vizualni plati.

Kljub temu, da sem gojil zelo majhne upe za to, da bom prišel do kart za finale (Golovin (FRA/1) : Srebotnik (SLO/4) ), so dejansko spet padle nekje z neba in tako smo takoj po kosilu leteli via Portorož.

Vzdušje na stadionu je bilo pred in med finalom fenomenalno. Vse smo dali od sebe, da bi Katarini pomagali premagati za en razred slabšo (po videzu afkors) Rusko Francozinjo Tatjano Golovin. Ni pomagalo. Sicer smo skoraj zmagali, ampak to baje ni to. Prvi niz je Katarinca dobila z lahkoto, v drugem pa se je Tatjana zbrala in izenačila. Med odmorom je Katarina poiskala zdravniško oskrbo, ker jo je zgleda bolel hrbet. Da nekaj ne štima se je kazalo tudi v igri, saj je izpustila nekatere žogice, ki bi jih drugače z lahkoto ujela. Tako se je v tretjem nizu sicer še nekaj upirala, a Golovina je bila premočna. Ploskali smo vseeno, obema, močno, a pomagalo ni bog ve kako.

Na fotki Kata med servisom. Btw, Barbari se zdi Kata grozna krajšalnica za Katarino. Med tekmo je vse, ki so se drli Kata grdo gledala :) Tudi mene ime Kata spominja bolj na kakega Shemale-a, kot na brhko tenisačico.

Podelitev je bila luštna, punci sta povedali vsaka par besed. Katarina je bila resnično hvaležna za vzpodbujanje in se je prav prisrčno zahvalila. Zdelo se mi je, da se je Golovina prav slabo počutila ob zmagi, saj je čutila, da komentator, organizator, sponzor in niti publika niso prav nič navdušeni nad njenim uspehom. Jebiga, šport je šport ..tudi Srebotnikova lahko dvakrat popuši v finalu Slovenian Opena.

WTA smo zaključili ob pivcu v Alayi, še prej pa mi je ratalo dobiti plakat od Federerja. No.. v bistvu sem ga kr maznu.. jih je cel kup ležalo po tleh, pa se mi je zdelo, da enega ne bojo pogrešali. :cool:

Še sončni zahod smo ulovili. Za tole fotko bi gotovo dobu ZU pri likovnem v osnovni!

Aja, za odsotnostnost kakovosti fotk je kriv moj fotkič na gsmju. Moj genialni talent za fotografiranje tako spjoh ne more priti do izraza :mrgreen:

Hubert J. Farnsworth bi rekel: “Good news, everyone!” :cool:

In kaj se je zgodilo? Well, dočakal sem nov album moje najljubše skupine. Uradno naj bi izšel 25.9.007, a ker vsi vemo kako širna in zahrbtna so močvirja interneta, se je zgodilo, da se je album pojavil v mojih rokah par dni prej.

Ker ga zdaj prvič poslušam, še ne morem podati mnenja. Na prvi posluh je le (spet) rahlo premiren. zdej so celo elemente folka uvedli noter. Zame so edini pravi, kadar so prklopleni na fršterker in distorsion:)

CD gre v avto na intenzivno drgnjenje. Popoldne pičim v Portorož gledati Srebotnikovo in na poti se bo parkrat obrnil.

aja.. majco bi si ubodu..

Danes popoldne se je v helikopterski nesreči smrtno ponesrečil bivši svetovni rally prvak Colin McRae. Helikopter naj bi pilotiral on, na krovu pa so bili še njegov 5 letni sin ter še en otrok in ena odrasla oseba. Nesreča naj bi se zgodila v bližini njegovega doma v Angliji.

link

Colin McRae je prvič nastopil na relijih za SP leta 1987, šest let kasneje pa je na Novi Zelandiji dočakal prvo zmago. S Subarujem je leta 1995 postal svetovni prvak, v sezonah 1996, 1997 in 2001 pa je v skupnem seštevku SP končal na drugem mestu. Skupno je na relijih za SP dosegel 25 zmag, kariero je končal leta 2004, vendar je občasno še nastopil na tekmovanjih najvišje ravni, nazadnje lani. 

Človek je celo življenje izzival smrt v avtu, na koncu pa končal v plamenih helikopterja….

Danes smo bili tudi priča nesreči motorista na Tržaški cesti v Ljubljani. Ko smo se peljali mimo, je bilo ob njem že precej ljudi, tako da se nismo ustavljali. Možak pa je negiben ležal na tleh. Res res upam, da je preživel. Mislim, da je vozil movistar hondo (ali pa modro yamaho R6). Fajn bi bilo, če kdo ve kaj več o ti nesreči in mi zna povedati kaj o zdravstvenemu stanju motorista.

vir: timesonline in siol

Približno dve uri po prvemu današnjemu zapisu sem že neprimerno boljše volje. Zgleda, da sem vstal natančno iste volje kot sem šel spat in so možgani potrebovali nekaj časa, da so se resetirali.

Ok, gremo naprej. Mati so me klicali s Tater, kjer bo ob 13h proslava ob 60. letnici priključitve Primorske k matični domovini. Baje bo njihov zbor tam nekje na levi. Bomo vrgli en uč in uhelj na televizijo in pozorno iskali znano faco.

p.s. Opozarjam vlado, da živim v nesramni bližini njihovih kabinetov in sem precej spreten kadar je treba koga zadeti s kamnom v uč. Če bo na proslavi spet govora o spravi ter zaslugah izdajalcev (domobrancev) za svobodo Primorske/Slovenije, bo kamenje tako deževalo, da bodo vsi zbežali v Argentino!

Jutro je in še vedno sem popolnoma poklapan… včeraj je malo manjkalo, da bi jokal – resno, tekmo sem začel gledati na kavču, na koncu pa sem sedel na tleh, pol metra pred televizijo in z obupanim obrazom gledal propad. Podoben občutek, kot če te razočara oseba, ki jo res spoštuješ ali ljubiš. Skenslal sem cel kup klicev na telefonu in samo sedel pred ugasnjeno televizijo. Še zdaj se počutim, kot da bi me povozil valjar, ne poznam se takšnega.

Fora pa je, da je cilj, ki smo si ga zadali pred prvenstvom – to je uvrstitev na kvalifikacijski turnir za Olimpijske igre – realno dosegljiv (kot je bila včeraj medalja—jebiga) in še pred nami. Save the cheerleader, save the world. Kakor se ona zaceli, se morajo zdaj naši fantje. Ta poraz je treba odmisliti in se osredotočiti na naslednjo tekmo. 5 mesto je mogoče, ampak le s predano igro. Upam, da imajo naši košarkaši še dovolj moči.

Kljub poplavi podobnih objav sem moral to napisati, bolj za svoj dnevnik, kot za koga drugega.

edit: Napisano po četrtfinalni tekmi na evropskem prvenstvu v basketu proti Grkom, ko v zadnjih petih minutah zafurali vse kar se zafurat da. Na koncu osvojili sedmo mesto.

Malo mi gre že na kurec ane :mrgreen:

Slika je last gospodične al gospodiča Rimfrost-a z DeviantArta. Check out teh gallery.

Klk je carski ej:D

Ob priliki me spomni, da ti peer častim. Tekma se je gledala kot finale. Drugič mal manj prodorov pa več metov s polrazdalje, to ti najbolj gre!

Bajdwej, zakaj d fak ni bilo v zadnjih minutah Nesteroviča na parketu?

Čestitke vsem fantom za uvodno zmago, zdaj pa v stampedo do finala!!!