Glej glej…

Henryk Sienkiewicz je en mojih najljubših pisateljev. Zadnji njegov roman sem prebral pred najmanj 6 leti in ko sem pred nekaj časa brskal po policah za kako pametno knjigo, me je pritegnil njegov Quo Vadis. Te knjige sem se prej načrtno izogibal, saj sem na grobo poznal njeno vsebino in ni mi bila všeč predvsem zaradi njene -za moje pojme- prevelike krščanske naravnanosti. Tokrat sem rekel ‘ah qrc, pa dejmo’ in ni mi žal.

Same vsebine se ne mislim dotikati, zanima me samo par stvari, ki mi niso najbolj jasne. Krščanstvo kot ga opisuje Sienkiewicz ni niti približno podobno temu, kar zdaj opazujem okoli sebe. On pravi, da mora človek živeti skromno in želeti srečo drugim, šele tako bo lahko sam živel srečno, bistvo vsega pa je odpuščanje. (tako sem vsaj jaz razumel) Kje hudiča se je to izgubilo v zadnjih stoletjih?

Če se ne motim že zadnjih par tisoč let kristijane predstavlja in združuje cerkev, le ta pa sesuva več ali manj vse svoje nauke. A je ona problem? Kristijani v knjigi so se mi s svojo dobrodušnostjo prav prikupili. Pustimo na strani pravljice o bogu in njegovem kreacionizmu ter čudežih, ki naj bi jih izvajal stric Jagnje osebno. Če oskubimo ta balast, ostane samo snovno zgoraj odebeljeno sporočilo, na katerega sploh nimam pripomb. Fora je, da takrat še ni bilo cerkve kot institucije in v tem je ves keč, da držim distanco do vere nasploh.

Sam se smartram za zmernega agnostika in spremljam ta šišmaš okoli vseh religij z varne razdalje s ciničnim obrazom. Proti kristijanom nimam nič, proti musimanom verjetno tudi ne, (ostalih ver se ne bom dotikal) na qrc mi grejo le te posredniške agencije med navadnim človekom in ‘bogom’. Kaj bi bilo, če jih ne bi priznavali?

Se strinjam ja… mal netipičen post. Upam, da razumeš kar sem hotel povedati.